Zdenko Huzjan zajema iz najglobjih notranjih spoznanj, ki jih poraja njegov celovit spopad s svetom in življenjem, ki kliče onkraj. A ti klici so kljunasti, grozeči, lahko ti tudi izkljuvajo oči, medtem ko toneš vase, in plačuješ ceno z lastnim mesom in krvjo. Temu subjektivnemu pričevanju gre torej krvavo zares. Edino, kar potrjuje to eksistencialno nujo izpovedanosti, pa se potrjuje samo Tišinasto.
