Božo Vodušek (1905–1978) kljub majhnemu številu pesniških objav (nekaj nad 100) velja za modernega klasika slovenske poezije. Prva knjiga Zbranega dela obsega vso Voduškovo poezijo, tako natisnjeno (knjižno in revijalno) kot rokopisno (mladostne pesmi). Glavnina teh pesmi je nastala v 20. in 30. letih 20. stoletja, nekaj pa še v 50. letih – potem pa je Vodušek opustil pisanje izvirne poezije in se posvetil predvsem prevajanju (zlasti Goethejevega Fausta, Baudelairja in nekaterih evropskih modernističnih pesnikov). Pesnik je objavil prav vse pesmi, ki jih je napisal; velika večina jih je ohranjena tudi v tipkopisu ali rokopisu v zapuščini, zlasti povojne pesmi pa nazorno izpričujejo genezo Voduškovega pesnjenja. V obsežnem komentarju so povzeti kritiški odmevi o njegovi poeziji, posamične študije in literarnozgodovinska dognanja; izredno številne so diplomske naloge o posamičnih značilnostih pesnikovega opusa, umeščenega v sočasno literarno dogajanje ali slovensko pesniško tradicijo. Poudariti je treba zlasti obdelavo pesnika kot sonetista, pa tudi dejstvo, da je bil Vodušek sorazmerno nezaželen v šolskih čitankah.
