Podlogarja nisem nikoli sanjal, se mi je pa danes sanjalo o Podlogarjevem avtomobilu. Za volanom je bila Ewa Cichoń in vozili smo se po stopnicah, avto sem spoznal po tem, da je bil bel in v njem sem našel kar tako ležati 7 tolarjev. Tudi Podlogarjevo hišo bi spoznal, po vonju sadežev kivija, samega Podlogarja pa verjetno najprej po načinu hoje; podobno kot Andrzej Sosnowski in Bartek Majzel (baje tudi John Ashbery) Podlogar sodi med pesnike, ki čudno hodijo. Zelo značilen je tudi Podlogarjev smeh, saj se njegov obraz takrat spremeni v vrsto zlovešče kitajske maske in samo očala nam pustijo domnevati, da je to še vedno tisti nam dobro znani, umirjeni, resni Podlogar. Žal pa se zgodijo večeri, ko se Podlogar smeji zelo zelo pogosto, skorajda brez prestanka, in takrat si mislim, da prav zares Podlogarja nihče dobro ne pozna in da bi bilo pred Podlogarjem bolje zbežat na konec sveta, pa čeprav z avtomobilom po stopnicah.
