Knjižico o Trubarjevem spomeniku v Ljubljani, ki so ga odkrili pred 110 leti, je napisal likovni učenjak in gorenjski rojak ddr. Damir Globočnik. V gornjem odlomku pa beremo, kako je spomenik portretiral pesnik Anton Aškerc, ki je bil nad njim silno navdušen. A bili so tudi drugačni pogledi in dejanja. »Šentklavške tercialke na čelu s pomivalko Mano, naj bi, tako je pisalo Jutro, grozile, da bodo Trubarjev spomenik napadle s kamni. Jutro je nadškofu Jegliču svetovalo, naj tiste kaplane in fajmoštre, ki po Ljubljani pasejo lenobo in si bašejo žepe, spodi na deželo delat, ne pa da jim dopušča, da rogovilijo v Katoliški tiskarni, Marijanišču in Društvu sv. Marte ter izrabljajo neizkušene ženske. Neznani vandali so decembra 1910 odnesli srebrne smreke, nasajene pri Trubarjevem spomeniku in v parku Tivoli. Mestni vrtnar je ponudil 30 kron nagrade za tistega, ki bo pomagal odkriti krivca …« (str. 73) Sto deset let pozneje so se duhovi v tej zadevi pomirili. V novih zapletih pa vedno znova oživljajo in se razburjajo. Kot nacija smo silno napredovali, v človeških nraveh smo podobni prednikom pred sto in več leti. Iz davnine pa nas slej ko prej nagovarja Trubar: »Moji lubi Slovenci!
