Poezija Miroslava Mičanovića ni tiste vrste, ki bi se zadovoljila s pavšalnimi, površinskimi rešitvami, bolje rečeno, ki bi bralca vabila in zvabila v površinsko estetizacijo, polepotenje, ki bi mu, skratka, nudila »tisto, kar se pričakuje«. Ravno nasprotno, gre za dosledno, minuciozno dekonstrukcijo samoumevnosti (in brezosebnosti) tega »se«. Mičanović je mojster dekonstrukcije vsakršnih samoumevnih standardov (znanilcev totalitarizma, v tem je njegova »družbena kritičnost«), tako pravopisnih kot tudi pomenskih, ni pravila, ki bi ga ne kršil.
