Sliši se paradoksalno, ampak zdi se, da je pesnica prav v svoji »odsotnosti« v resnici še najbolj prisotna, obstaja namreč le še kot z leti izčiščeno srce in izostreno oko. Oko, ki ne gleda, ampak le še vidi. Ali povedano drugače: pesnica je vsa tako globoko v pogledu, da za njeno fizično telo in čustva zmanjkuje prostora.
