Izhodišče tega dela je bil primer, ki je pravi teoriji sicer lasten, a razmeroma redko uporabljan, v slovenski humanistični literaturi pa že kar nenavaden, namreč kritika specifične prakse, psihoterapije, ki je ne samo del avtorjevega teoretskega formiranja, ampak tudi prepoznavni del vsakdanjega življenja, kar Lešnik dokaže na podlagi funkcioniranja mnogih družbenih in družabnih naprav in brez potrebe po kavču.
