Knjiga zaznamuje avtorjev obrat od strogo akademskega načina pisanja k značilnemu slogu, ki trmasto zavrača meje med filozofijo, znanostjo, umetnostjo in mitom. Pet čutov je mogoče brati kot kritiko tiste filozofije, ki skupaj z moderno tehnologijo poznega kapitalizma ceni le še informacije, deskripcije in poročila ter s tem telesno čutenje obravnava kot nekaj podrejenega jeziku in diskurzu.
