Staljeni led (1989) se začenja s kačo, ki se že trinajstič prelevi. Stara koža je nem ostanek. Marçal dreza v pozabljene plasti spomina in ker svet gleda z roba, opazi česar zadovoljni ljudje niti ne slutijo. Poskuša zapisati rane in molk. Za Marçal je otoplitev mogoča šele ob soočenju z očetovo smrtjo. Spomin nanj je poln nasprotij, nežnost se meša s podobo skobca, ki ogroža ''droben'', uporen glas v meni pravi avtorica.
