V Ljubljani je Niklas živel v študentu v Rožni dolini zelo nevznemirljivo življenje. Dopoldanska predavanja na slovenšcini je redno poslušal, na kosilo je hodil v Maksimarket in zasovražil javne skupinske krmilnice, popoldneve je preživljal v citalnici Slovanske knjižnice, da bi se na vecer spet pojavil na fakulteti na predavanjih iz filozofije. Nad študijem je bil bolj ali manj razocaran, pricakoval je bil nekaj drugega, preden je prišel na faks, kaj tocno, pa ni vedel, ker si študija ni znal cisto dobro predstavljati. Predavanja na slovenšcini so ga odbijala, še posebej tista iz jezikoslovja, ki so se mu zdela, kakor da bi poslušal nekaj, kar nima zveze z materinšcino, za katero je menil, da jo dobro obvlada. Sama matematika, je pripovedoval cimru Borisu. Boris je študiral novinarstvo na FSPNju in je bil iz Škofje Loke. Zelo radoživ fant, ki je vecino casa prežuriral in menjaval punce vsak drugi mesec. Do Niklasa je bil toleranten in le redko ga je prosil, naj se vrne malo kasneje kot obicajno, ker pricakuje obisk, in Niklas je to znal ceniti. Konec koncev je Borisu imponirala Niklasova razgledanost in pedantnost v stvareh, o katerih sta se pogovarjala. Le kadar je beseda nanesla na punce, Niklas ni imel kaj povedati. Boris je vedel, da je še nedolžen, ceprav nista o tem nikoli razglabljala naglas.
