Pesmi v prozi, ki jih je pesnik, prevajalec, urednik in aktivist Brane Mozetič zbral v Nedokončane skice neke revolucije, nadaljujejo in dopolnjujejo njegove prejšnje zbirke, predvsem Mesta ure leta (2011), ki je bila svojevrsten atlas želje, spominov in melanholije iz tujine in domovine. Za revolucijio pa se zdijo primernejši dnevniku podobni zapisi, v katerih avtor s kronološko natančnostjo skicira in secira dogodke iz javne in zasebne zgodovine.
