Odsotnost nečesa še ni vzrok za prezrtje le-tega. Je odsotnost manko ali odtujitev? Mar ni odsotnost izziv? V kolikorje odsotnost odsotnost nečesa ali nekoga, je ta odsotnost vedno naperjena ali uperjena k nečemu ali k nekomu. V tem smislu je odsotnost moč zapolniti ali pa jo prekanalizirati. Vendar, ko odsotnost postane eksistencialna entiteta? Kje je to lažje občutiti kot v svetu postmoderne destrukcije? V svetu, ki toliko prisega na akomunikacijo, a se ta sesuva sama v sebi, ker je zadovoljena s svojo sladkobesednostjo. Ni dovolj le komunicirati - biti z nekom skupaj - treba je predvsem prenesti in tudi prenašati sporočilnost in potrebo sokomunikatorja!
