V tej »buklci« podanih LXVI kratkih zgodbah sem skušal opredeliti svojo ljubezen do tamburaške skupine Dupljak, njenih šestih fantov oziroma mož in dveh deklet, ki postajata zreli ženski. Dosti stvari sem počel z njimi, se zabaval, nasmejal, jezil, bentil, pomirjeval, razmišljal in užival. Smo dobra prijateljska druščina, ki je skupaj že skoraj deset let. Marsikaj smo dosegli, marsikaj še bomo. Glavno je, da se med sabo dobro razumemo in da nobene stvari ne zamerimo. Najraje igramo v svoji ožji domovini v Kostelu, ki ga lahko zlahka imenujem božje delo. V njem imamo vse, kar si naša srca zaželijo - ljubezen, mir, prijateljstvo, tovarištvo, solidarnost, pomoč in velike glasbene užitke, ko ustvarjamo ali igramo. Zato naj Dupljak še dolgo živi in mi z njim!