Ko sem se rodil, sem bil premlad, da bi razumel vse. Tega še sedaj ne\n zmorem in nikoli ne bom. Ko sem bil toliko star, da sem si upal sam na \nprvi večji hrib, Belecov breg in se razgledoval okoli, sem se vedno \nčudil velikosti sveta okoli nas. Vedno znova sem ugotavljal, da Selnica \nob Muri ni celi svet. Z brega se je videl del Mure, ki niti ni tako \nmajhna reka, videli so se bregovi do Šentilja in naprej Pohorje in na \nvzhod Marija Snežna in Trate. Takrat sem razmišljal, kaj ko bi enkrat \njaz imel ta grad. Ko smo šli v začetku sedemdesetih v Cmurek kupiti kaj,\n česar pri nas ni bilo na voljo, se je grad videl ogromen in bil je \nzaraščen z drevjem.
\n
Neverjetno je, to sedaj iz meglice misli ugotavljam, kako se človek, \ntam nekje do desetega leta starosti odloči za vse, kar bo in je v \nživljenju. Celotno življenje si takrat v mislih izpiše, zapiše, \nzakodira, vzpostavi svoj način odnosov z ljudmi in okolico. Celo se mi \nzdi, da sem do tistih let imel vse misli bolj urejene, čiste, ideje \nizdelane. Po tem so se začeli vplivi zunanjih dejavnikov, ki te zmedejo,\n strašijo, dvigujejo in spuščajo, mečejo sem ter tja in si dovolijo \nveliko več, kot si si kdajkoli v sanjah mislil, da bo dovoljeno. To, kar\n je bila včasih zapovedana tradicionalna koda, se je porušilo v prah in \nsam si moral možgane prilagoditi novim razmeram, kajti drugače bi te \nodpihnilo na smetišče zgodovine in s tem na socialni rob.
\n
—Dušan Hedl, iz prispevka Popotovanje od Trat do čudeža
