V poznih himnah je Hölderlinova vélika mitopoetična sinteza grštva in krščanstva elegična in himnična hkrati. Ravnovesje obeh tonov je nemara res doseženo v elegijskem ciklu Kruh in vino, kot meni večina hölderlinoslovcev. Vendar se v poznih himnah prav tako pogosto oglaša tožba, le da jo ne samo barva, ampak tudi preglašuje slavljenje, ki iz osnovnega tona postane dominanta.