»Ne morem vedeti, ali so odgovori na vprašanja, ki mi jih tako kot drugim anketirancem iz tedna v teden zastavlja uredništvo, dovolj smiselne refleksije, da zaslužijo potrošnjo papirja in tiskarskega črnila in da povezane v knjižico ne pričajo le o premajhni avtorjevi kritičnosti ali prastrahu minljivosti, ampak morda na svoj način vendarle odslikavajo razmišljujočo podobo našega časa, ki ga ni več?« uvodoma zapiše Apih in doda: »Za hlebec kruha, dal bi kos srca, je zapisal Balantič. Za lepo misel dam cekin.«
