V četrti knjigi esejistike spremljamo Edvarda Kocbeka v zadnjih dveh desetletjih njegovega življenja. Po nekaj letih se je privadil živeti z mikrofonom v stanovanju, se še naprej preživljal s pisanjem esejev v Novi poti in z občasnim prevajanjem. Trenutek tihega zmagoslavja je zanj prišel sredi poletja 1963, ko je prejel prve izvode svoje pesniške zbirke Groza.
