Žanr filozofskega feljtona, ki ga je Petříček postavil v središče svojega premišljevanja, po tihem postopku uresničuje antiakademijsko vizijo poenotenja refleksije in življenjske izkušnje vsakega posameznika. Rezultat je še bolj zgovoren, če gre za posameznika, ki je zmožen videti in misliti tudi nevidno, stoječe mimo racionalne kavzalnosti ali ujetosti v čutih, in se zaveda omejitev klasične metafizike – tokrat iz perspektive tako post-strukturalističnega kot fenomenološkega izročila.
