Pesmi, šestinpetdeset jih je, po sedemnajst vrstic vsaka. Polne molka, ki valuje kot voda. Molka, ki kriči, roti šepeta, pripoveduje, joče, škripa z zobmi, poje, se dviguje in pada. Prihaja in odhaja. Kot valovi. Kot plima. Kot poplava. Kot kroženje vode. V enem in istem obupanem krogu. Brez možnosti konca. Celo brez možnosti dogodka. A vendar v lepoti pisave. In tu je rešitev, tu je očiščevalna moč jezika. (iz spremne besede Barbare Korun)
