Štiri ženevske konvencije skupaj s tremi dopolnilnimi protokoli predstavljajo hrbtenico mednarodnega humanitarnega prava, ki ureja vodenje oboroženih spopadov in si prizadeva omejiti njihove učinke. Ženevske konvencije so uredile in zaščitile položaj oseb, ki ne sodelujejo v oboroženih spopadih (civilnih oseb, reševalcev in humanitarnih delavcev) in tistih, ki v njih ne sodelujejo več (ranjenih, bolnih, brodolomcev ter vojnih ujetnikov). Določajo tudi ukrepe, ki so potrebni, da se prepreči ali konča kršitve teh pravil.
