Zakaj so pogovori o Jugoslaviji še 30 let po njenem nasilnem razpadu še vedno čustveno nabiti in zaznamovani s strastjo, bolečino, sentimentalnimi spomini ali nostalgijo? Zakaj so afektivnost, čutnost in utelešenost pomembni za razumevanje jugoslovanskega projekta in njegovih sodobnih življenj?
