»Nobene poti ni – ne ravne, ne vijugaste –, ki bi standardne ameriške\n filme približala filmom, kot so Kiarostamijev Kje je hiša mojega \nprijatelja?, Pasolinijev Evangelij po Mateju ali Moje poletje pri dedku \nHou Hsiao-hsiena. Ni se treba »opravičevati« za »počasnost« filmov \nAbbasa Kiarostamija ali Hou Hsiao-hsiena: otrokom, ki so vajeni \ndrugačnih filmov, drugih ritmov, drugačnih scenarijev, je take filme \ntreba predstaviti mirno in brez zapletanja. Prav tako mirno je treba \nsprejeti prve reakcije, tudi neprijetne, ki jih izzove šok ob soočenju s\n filmom, o kakršnem se jim niti sanjalo ni. Edina resnična izkušnja \nsrečanja z umetniškim delom je povezana z občutkom izgona iz udobja \nlastnih navad in idej. Prizadevati si moramo za takšno srečanje, četudi \nučinki niso takoj vidni ali izmerljivi. Resnično srečanje z umetnostjo \nje tisto, ki pusti trajne..«\n\n
Alain Bergala, iz knjige
