Rancièrov projekt je mogoče razumeti tudi kot snetje narekovajev iz »nemoči« pogleda in pogled soočiti z njegovo pravo nemočjo, torej »pokazati, kako se umetnost in misel podob vselej hranita s tistim, kar ju onemogoča«. Ta nemoč za umetnost ne pomeni konca utopičnih upov ali zavrnitev iskanj novih oblik politične produkcije. Pomeni vnovično afirmacijo lastnih moči, ta pa ostaja moč zastora, ki ga ne moremo odgrniti.
