Na poezijo Paola Ruffillija so sprva vplivale zgodovinske avantgarde; že v prvih zbirkah jo je zaznamovala intenzivna liričnost, izražena v kratkih ali srednje dolgih (zvečine pet- do sedemzložnih) in sinkopiranih verzih, ki se zableščijo kot svetleče puščice in »zarežejo v živo«, bralca očarajo in obenem spravljajo v stisko, kakor je ob njihovem prebiranju leta 1978 zapisal Roland Barthes. Ruffilli si – kot pravi sam – prizadeva, da bi »s čimmanj besedami povedal in prikazal kar največ«; je tipičen »miselni pesnik«, le da se njegovo mišljenje ne razvija kontinuirano, temveč fragmentarno, kot osvobojeno pripovedne logike, v preiskujočem in bolečem zasebnem monologu (kamor občasno pripusti tudi »zunanje« glasove, vznikle med prikazovanjem), kjer so dogodki, situacije in motivi priklicani z nenehnimi premori, preskoki in prekinitvami, pod strogim nadzorom uma. Zdi se, kot da Ruffillijev lirski subjekt postavlja resničnost v oklepaj in iz ozadja, s pretehtano distanco odvrača pozornost od »stvari sveta«, ki so sicer percipirane v svoji konkretnosti, a se izmikajo čutom, vselej predvsem metonimije življenja, tesno povezane z refleksijo o bistvu in usodi pojavov. Lucidno obvladovanje pesniške snovi pa se druži s podtalnim, na trenutke že kar dramatičnim nemirom; Ruffillijev verzni ritem delno posnema prozaični ton, bogatijo pa ga gosto, a na prvi pogled naključno posejane rime in aliteracije, ki v avtorjevo programsko odčaranost vnašajo krčevitost in gibčnost.
