Študija o filozofski metaforiki 17. in 18. stoletja odpira vprašanje, v kolikšni meri je imaginacija določujoča za neko mišljenje, ki se je vzpostavilo predvsem kot emancipacija ideje. Glavne poteze novoveške racionalnosti so interpretirane v luči podob, v katere filozofija ne le ostaja ujeta, temveč je brez njih celo popolnoma brez moči.