Monografija z vidika slovaropisja prinaša tipologijo novejših samostalniških večbesednih leksemov s potencialnim terminološkim pomenom, zasnovano na teoriji ruskega jezikoslovca N. M. Šanskega, ki temelji na štirih jasno opredeljenih stopnjah pomenske zlitosti sestavin večbesednih leksemov. S pomočjo analize posameznih sestavin večbesednih leksemov z oblikoslovnega, skladenjskega in leksikalnopomenskega vidika so ugotovljene tipološke tendence, ki jih nakazujejo samostalniški večbesedni leksemi. Pri tipologiji je upoštevana vzročno-posledična zveza med stopnjo prenesenosti pomena (sestavin) večbesednega leksema ter med stopnjo pomenske zlitosti sestavin in s tem povezano leksikaliziranostjo, ustaljenostjo večbesednega leksema, ki se odraža tudi v omejeni povezovalnosti posameznih sestavin večbesednega leksema. Leksikalizirani ali neleksikalizirani metaforični in metonimični pomenski prenosi namreč prispevajo k novim pomenskoskladenjskim kombinacijam besed v besedni zvezi, k posledičnemu povezovanju njihovih pomenov v enotni pomen besedne zveze ter s tem k višji stopnji leksikaliziranosti in pomenske ustaljenosti večbesednega leksema
