Vinko Möderndorfer je v novi pesniški zbirki >slabič<, ki še vedno >verjame v besede in ne v dejanja<, kot pravi v pesmi Slovo. A ne vzemimo ga povsem zares, namreč: kaj pa je poezija drugega kot eminentno dejanje (in dajanje, kot bi rekel njegov kolega po peresu); dodajmo: tudi jemanje. Skala in srce, naslovna sintagma, se na prvi pogled zdi nekoliko manihejska, vendar je med obema pojmoma že v >posvetitveni< pesmi vzpostavljeno dinamično razmerje: trdo in mehko, negibno in utripajoče; vendar: tudi srce je lahko kamen in tudi skala lahko >zajoče<; trden si kot skala in imaš rahlo srce, skala asociira na stalnost, srce na njeno nasprotje; v genitivnem jeziku modernizma bi lahko rekli: srce skale, skala srca. Skala in srce sta pojma, ki prihajata iz same sredice Möderndorferjeve pesniške zaloge; ob njiju še (vsaj) samotnost, seme, smrt. Vsak pojem je >tematiziran< v posameznem ciklusu zbirke, med seboj pa se prepletajo tudi skozi celoto. Tako je pesnik osamljen v >praznem mestu<, New Yorku, od koder zbirka prihaja, intimnejši je od Lorce v istem megalopolisu (in tudi bolj sprijaznjen od Detele, na katerega pogosto pomisli), in to mesto prodira globoko v njegovo >srce<. Mesto in pesnik pa se ne izključujeta, temveč med njima potekajo izvirne eksistencialne premene: mesto oziroma svet se preoblikuje v telo in telo postaja mesto in svet. Pesnik v tem mestu, >zelenem jabolku<, ni izgubljen; ko se, denimo v melanholičnih >blue hours<, sprehaja po njem, se sprehaja po sebi, in tudi mesto se v njem ne izgubi, nasprotno, celo najde svoj >smisel<; med njima je kočljiva, a vendarle naklonjena bližina.
