Veynovska analiza, ki spada v čas največjega uspeha nove zgodovine, šteje rimsko elegijo za moment preobrazbe v razvoju antičnega "individualizma". Veyne je preučeval pretanjeno elegično ironijo - zlasti Propercija, pri čemer je ugotovil, "da se fikcija ne meni za resničnost, oblika pa postavlja na laž vsebino...; če se držimo besedila, je ta estetika ustvarjala nedoločeno ravnotežje med resnico in igro" (iz avtorjevega predgovora).
