Tudi tretje literarno delo letošnje nominiranke za Dnevnikovo fabulo (2009), ki je obenem pisateljičin prvi roman, v slovenski literarni prostor prinaša družbeno kritiko in nelagodje ter prodorno, inovativno, pretanjeno in pogumno pisavo, s čemer avtorica ostro zareže v družbene samoumevnosti in hipokrizijo. S tem romanom Nataša Sukič, čeprav na bistveno drugačen način, nadaljuje z linijo, ki jo je začrtala že v svoji odmevni knjigi kratkih zgodb “Otroci nočnih rož” – z analizo mehanizmov, spodbujevalcev in izvorov populističnega in primitivnega sovraštva do vsakršne drugačnosti ter s prikazom nemoči tistih, ki sovražijo.
