Med Kozakovimi dramami je Kongres najbolj neposredno odprt za dialog s posameznikom o njegovem bivanju. Zelo dosledno je namenjen t. i. ontološki funkciji gledališča, ki po Kozakovi razlagi predvsem pomeni, da gledališče zmore v človeku ustvarjati notranjo eksistencialno napetost med resnico in neresnico, med bitjo in nebitjo.
