Pesmi Vladimire Rejc nastajajo v času, ki je prenasičen s konotativnostjo in referenčnostjo, zato sta njihova preprostost in referenčna ogolelost sprva presenetljivi. Vladka ne išče velikih pesniških ohlik in si ne prizadeva biti veliki teoretik poezije. Zato pa se nas njena poezija dotakne na povsem drugem nivoju, nekje v spominu, v podzavesti, v svetu, ki ga vsi poznamo, pa naj gre za otroštvo, prve spolne izkušnje, ali prvo razočaranje. V tem je preprosto odkrita in v svojih pesmih se nam razkriva ženska, ki življenje poučna in se ne sramuje ničesar, kar je v njem doživela, kergre za življenje, zapisano z veliko začetnico.
