Njegova Pomorska odaje napisana z značilnim avtomatizmom v enem zamahu. Postane območje njegove podvojene osebnosti, sredstvo za odkrivanje prave osebnosti, nekdanjega bistva in njegove brezčasne identifikacije. V njej je razvidna tudi potreba po očiščenju od travmatičnih stanj njegove duševnosti, instinktivnih nasprotujočih si nagnjenj, erotičnih in sadomazohističnih frustracij. Lepota te ode paje seveda v kontrapunktnem ponavljanju pesnikovega hrepenenja po miru, otroštvu, družinski toplini in po neki skrivnostni Daljini, po nekem Pristanu. Pesnik hrepenipo tem, kar "najmanj vidi". Pomorski svet sprejema z "neko duhovno svobodo". In mornarji so simbolični Ijudje, j potujejo po morji, kjer nič ne traja, vse je le trenutek, vse se vsak hip spreminja. Njihova pomorska potovanja so iz trenutkov. A vendar v njihovih očeh odseva toliko večnosti. Tiso uresničevalci svoje usode.
