Malejeva poezija že od prvenca zarisuje svojo poetiko, zavezano modelu pisanja, ki ne stavi na neposredno razumljivost, temveč na poezijo živosti besed kot pesnikove nekonfrontacije s svetom, pač pa ekspanzije občutij. Tedaj je izstopal iz vodilnega, kritiško priznanega toka pesniškega ustvarjanja generacijskih kolegov. Prav zato se ključ za vstop v njegovo pisavo vse bolj razkriva v pesniškem razvoju samem, poezija se sama pojasnjuje. Če je predvidevanje utemeljeno, je bralcu najlaže vstopiti prav v knjigo Pod tisto celino. To t. i. ekspanzijo je Malej začrtal z geografskim spoznavanjem drugih literarnih prizorišč, o čemer priča pripis o časovnem (med letoma 2009 in 2017) in prostorskem nastajanju pesmi, večinoma v Kopru in Ljubljani, z vplivi z literarnih poti v Nikaragvo, Kolumbijo in Kitajsko ter z rezidenčnih bivanj.
