"K PESMIM NA POT …
Zakaj Matea Gorjup ne neha ne ljubiti in ne pisati?
\nNjena ženska ni bela stran moškemu peresu, ravno obratno, moški je bel list\npapirja na katerega pesnica izbljuva svoja občutenja ljubezni. Pesmi so tako\nosebne kot je osebno potovanje od trenutka dvojine do neskončne ednine …\nTako boleče kot zaboli razbita bližina. In tako polne upanja kot ga premore samo\nženska, ki se odžeja iz kozarca ljubezni in pljune smrti v obraz.\nProti večeru vsakdanjika sem brala. Njene pesmi so bile obliži za rane.\nV sencah večera me je zavijala v svetlobo zore. In ni me bilo več strah …\n\nMatea, hvala,\nAlma Lapajne, filmska režiserka"\n\n\n
