Ta lirika je polna glasbe, glasbe duše, ki globoko občuti minevanje časa. Glasba pomeni živ spomin na ljudi ali kraje, na tiho silovito ljubezen, na sicer mehko, belo, skoraj nežno, toda neizbežno stalnico smrti, ki Waarsenburgovo lirično krajinarstvo ovija v mehke skoraj elegične tone globoko doživete melanholije, v zmehčano svetlobo odprtih vedut, kjer se narava in misel, večnost in minljivost vedno znova zlijeta v lirični molitvi, nikoli zaključeni, vedno živi ... kot ladja za Aran, ki reže valove proti otoku [...] sanj z vonjem konjskih odej«.
Iztok Osojnik
