Na nekem čudnem kraju, daleč od tega glasu, ki ni moj, je morda moj razum. Ta glas, ki ga niti veter ne more širiti, so izgubljeni spomini, ki so se združili z nemirnim šepetom, v plaho tožbo mnogih drugih ljudi, ki so že umrli. To so celice življenja, misli, razpršene s strašno eksplozijo luči. Trenutek, ki je živel stoletja, stoletja, ki so samo tisti edini trenutek. Kasneje se ga komaj spomnimo.
