Osrednji del monografije se ukvarja z vprašanjem, v kolikšni meri so \nmetode socialnega vplivanja uspešne pri podpiranju človekovih \nokoljevarstvenih teženj, spreminjanju pripravljenosti za okolju prijazno\n vedenje in spremembi vedenja samega. Pot od človekovega zavedanja \nokoljske problematike do dejanskega okolju prijaznega vedenja je \ndolgotrajna, izpostavljamo štiri temeljne vidike raziskovanja: izbiro \nvedenj, ki jih je treba spremeniti, preučitev dejavnikov, ki povzročajo \nokolju neprijazna vedenja, uporabo metod socialnega vplivanja za \nspremembo okoljske ozaveščenosti in vedenja ter oceno njihovega vpliva. \nRezultati so pokazali, da pripravljenost za okolju prijazno vedenje \nizraziteje vzpodbujajo notranji, psihološki dejavniki okoljskega \nvedenja, medtem, ko vedenje samo, poleg psiholoških, zaznamujejo tudi \nzunanji, socialni dejavniki. Metode socialnega vplivanja, ki temeljijo \nna praktičnem pristopu, prilagojenim različnim ciljnim skupinam \nprebivalcev so se izkazale kot uspešne in jih je smiselno uvesti tudi v \nizobraževalni sistem. Mladi so namreč najbolj dovzetni za spremembe in \nso učinkovit medij za prenos tovrstnih idej in ustreznega vedenja na \nstarejše.
