Mária Ferenčuhová, ena osrednjih slovaških pesnic, prepriča tako strokovno kot širše bralstvo. Njena zbirka Ogrožena vrsta (2012) dokazuje, da je v pisanju poezije lahko nekaj preroškega. Njena zbirka Imunost (2016), ki prek delovanja človekovega telesa izrisuje pretresljive portrete človeških usod in družbenih odnosov, je bila na Slovaškem dvakrat razglašena za knjigo leta, v tujini pa v slabih treh letih postala celo najbolj prevajana slovaška pesniška zbirka vseh časov. V svoji poeziji se Ferenčuhová kaže kot občutljiva opazovalka, njeno poetiko zaznamujejo filmska tehnika, tematika telesa, materinstva ter ekološki čut. Vse to prinaša tudi ta knjiga. Zbirki Ogrožena vrsta in Imunost kljub različnima zasnovama rezonirata druga ob drugi. Kdor je pripravljen stopiti iz območja udobja, v obeh najde obilico (lastne) empatije do človeštva, pa tudi rahločutnost, s katero zna pesnica pokazati na tiste stvari, ki se rušijo, in tiste, ki jih lahko zgradimo na novo, na tisto, kar se bolezensko razrašča, in tisto, kar se neutrudno obnavlja.
