Naslovna sintagma Svetinove nove pesniške zbirke Oče, tvoje oči gorijo bralca popelje vse do Knjige očetove smrti (1990), ki se konča tam, kjer se pričujoča zbirka (ponovno) začenja – sled soli, ki zaskeli v očesu, spet zagori v ognju. Pesnik, tudi že v vlogi starega očeta, se nenadoma sam znajde v vlogi izpričevalca sedanjega, bilančnika preteklega in vizionarja prihodnjega (ne pa tudi za-smrtnega) časa.
