Knjiga Aleša Mendiževca se pojma naključja loteva s strastjo, z vznemo, z lucidnostjo in s pojmovno pregnantnostjo. Izhaja iz Althusserja in njegovega poznega radikalnega predloga novega aleatoričnega materializma, a v svojem zamahu sega še veliko dlje – poleg tega, da podaja svojevrstno in originalno genealogijo pojma naključja, obenem pojem naključja umesti v žgoče probleme našega časa in ga postavlja v središče naših sedanjih prizadevanj, filozofskih in “praktičnih”, političnih.
(Mladen Dolar, iz spremne besede)
