Blašković ustvari štiri glasove, ki se prepletajo v pravi kvartet, in pojejo o agoniji na prelomu tisočletja, ko hočejo ikonografijo preteklosti uskladiti s sedanjo. Postavljen v zaporniško ambulanto med Natovim bombardiranjem Srbije je madonin nakit postmoderni priročnik politične nekorektnosti.Včasih poglobljeni in premišljeni, včasih razbijaški, včasih duhoviti vsi štirje pripovedovalci, od katerih je vsak zaprt pravično, a iz napačnih razlogov, bralca spodbujajo k razmisleku o pomenu oblike v vse boljh brezobličnem svetu.
