Nove pesmi Bine Štampe Žmavc so posebno, esencialno poglavje v njeni bibliografiji; gre za pesniško knjigo, v kateri se pesnica po eni strani na videz dokončno pomiri s svetom in dejanskim stanjem, po drugi pa daje jasno vedeti, da se pravzaprav ne bo nikoli dokončno pomirila, a tega zavedanja ne zavije v melanholijo ali grenkobo, pač pa v posebno obliko pesniškega in človeškega dostojanstva, ki je v naši poeziji redko.
