Druga pesniška zbirka Ane Svetel nadaljuje »poslanstvo« prve: med cinično samozadostnostjo ednine in ohlapno nedorečenostjo množine z besedami zarisuje svet odkrite bližine, občutljive za tančine razmerij. Njena pisava namreč raste iz spoznanja, da je zrcalni svet preveč predvidljiv, kalni svet prilagajanja na vse hujše pa premalo občutljiv in zato nič kaj zanimiv.
