Ivana Komel v Abecedi majhnih zgodb avtentično raziskuje neposrednost pesniškega izraza in ga privede do najvišje točke, kar sicer pounamo že iz njenih prejšnjih pesniških zbirk. Na njegovem vrhu se sprehodi in spretno poigra s (samo)ironijo, zna se ponorčevati iz lastne sence, človeške naivnosti in zaslepljenosti. Ob vsem tem pa iz njene poezije diha nepokvarjenost otroškega duha, ki pesnico navkljub sesutim idealom, nosi proti prihodnosti...
