Za kulturnike, te večne uši na cvetočem drevesu Življenja, dela tako ali tako nikoli ni bilo. Nedotakljiva kasta kulturnikov, ki se je vse poštene človeške in opičje skupnosti že od pradavnine skušajo znebiti in jo naprtiti sosedom, se je, vdana v večno usodo, potikala po svetu in se uvidevno vračala umreti domov na rodno grudo. Tako njihovim zanamcem vsakoletno romanje na grobove, recitiranje in polaganje rož ni vzelo preveč časa in so zato ta časovni presežek lahko namenili piljenju komunikacijskih veščin in obvladovanju dela z novimi mediji, se pravi, tvitanju, fejsbukanju in guglanju, to pa so natanko tiste dejavnosti, ki temu malemu, a na svoj jezik do aufbiksa ponosnemu, narodu zagotavljajo, da bo preživel in še naprej marljivo gojil kulturo hlapčevstva.
