Dobrih devetnajst let je bil star moj oče Ciril Ulčar, ko se je znašel med partizani. pravzaprav rosno mlad in morda malce naiven, a z neko živahno vero, da bo po osvoboditvi zanesljivo bolje, je prepešačil Gorenjsko, Škofjeloško in Primorsko, pri tem pa z veliko žlico zajemal izkupšnje partizanskega življenja. A to niso bile velike borbe, zmage nad sovražniki, juriši, zasede... Bila so na videz čisto preprosta, življenjska doživetja vojaka, ki je moral, znal in zmogel preživeti. Slbo oblečen, pozimi včasih tudi bos, večkrat lačen kot sit, utrujen, ušiv in kronično neprespan. Zato z veliko lahkoto v klenem vojaškem žargonu plete vesele in žalostne, predvsem pa isklrene zgodbe iz te svoje poti, brez jeze, zagrenjenosti, pa tudi brez izrazite politične obremenjenosti.
