Šele zdaj vem, zakaj se pravi: Gorje tistemu, ki ga tuja vrata bijejo po petah.
Zima 1945 trka na vrata in v kompoziciji dveh osebnih in dveh tovornih vagonov so prekmurski Primorci in Istrani, ki na začetku agrarne reforme v novi Federativni ljudski republiki Jugoslaviji potujejo v Banat, v daljni in neznani Vršac.
Najprej se javijo v sprejemnem centru, potem gredo na svoj novi dom v starejši, a dobro ohranjeni nekdanji nemški hiši. Čez čas se pridružijo še hčerke Danica, Cvetka, Zora… Zanimiva je obsesija njenega moža Franceta, da naj bo vsa družina zbrana v času kosila za mizo. Samo takrat je pomirjen. In čeprav je na koncu, ko otroci odrastejo, družina razbita, je ena temeljnih etičnih postavk v knjigi. Težko je v mrazu zime in mrazu tujega kraja.
Tone Partljič