Izredno pronicljiva poezija slovaškega pesnika Jána Ondruša (1932-2000) sodi v najbolj izvirno pesniško zapuščino generacije avtorjev, ki se je v literaturi na Slovaškem uveljavila že konec 50., posebej pa v 60. letih prejšnjega stoletja, ne da bi bila zelo opažena zunaj češkoslovaških meja. Tako je tudi Ondruševa poezija za mnoge neznanka, kljub temu da meji na absolutno poezijo, ki jo je potegnil iz svojega življenja – težkega v osamljenosti in ne le simbolno zapletenega.
