Delo velja ob šest desetletji starejši Burckhardtovi knjigi o renesančni Italiji za klasično delo kulturne zgodovine v pravem pomenu besede. Nekateri Huizingo skupaj z analovsko šolo uvrščajo med začetnike zgodovine mentalitet in historične psihologije, drugi ga prištevajo med »očete nove zgodovine« in mu pripisujejo »napoved sodobne historiografije«.
