Knjiga prinaša razmišljanja o teorijah in pristopih, ki jih je Igor Zabel razvijal v svojih besedilih, kuratorskih praksah in pobudah za evropske izmenjave po padcu Berlinskega zida. Kot višji kustos Moderne galerije v Ljubljani je veliko razglabljal in se močno angažiral pri vzpostavljanju vezi med "vzhodno" in "zahodno" evropsko umetnostjo, ob tem pa ohranil kritično stališče do potekajočih preobrazb. Čeprav je opažal navidez nepremostljive razlike, pa knjiga jasno pokaže, da so nenehni dialogi igrali temeljno vlogo v njegovi teoretski in tudi kuratorski praksi.
